Kongenitalna – prirojena ukrivljenost spolovila je stanje, ki označuje ukrivljen penis od rojstva. S korekcijo pripomoremo k izravnavi spolovila, ohranitvi dolžine spolovila in vzpostavitvi ustrezne trdnosti, ki omogoča zadovoljiv penetrativni spolni odnos. Ukrivljenost penisa se pojavi kot posledica bolezenskega dogajanja vezivnega tkiva tunike (tunica albuginea) brecilnega telesa penisa.
%20(1).jpg)
Ključna dejstva o posegu
- Najpogosteje je ukrivljenost ventralna (navzdol), lahko pa tudi dorzalna (navzgor proti popku) ali lateralna (stranska).
- Peyronijeva bolezen se pojavi pri 6 –9 % moških, ki so stari med 45 in 60 let, z njo pa so lahko soočajo tudi mlajši moški (10 % bolnikov je mlajših od 40 let).
- Do 60 % obolelih moških ima težave z erekcijo (erektilna disfunkcija), depresija pa prisotna pri 50 % prizadetih s tem obolenjem.
- Praviloma je zdravljenje kongenitalne ukrivljenosti spolovila samo kirurško.
- Zgodnje prepoznavanje in zdravljenje pomembno zmanjšata pojav psihološkega distresa pri obolelih.
- Poleg Peyronijeve bolezni se lahko pojavljajo tudi druge komorbiditete in rizični faktorji, kot so sladkorna bolezen, hipertenzija, hiperlipidemija, erektilna disfunkcija, kajenje in prekomerno uživanje alkohola.
Značilna je progresivna fibroza v tuniki in formacija tako imenovanega plaka, v predelu katerega je raztegovanje same tunike albugine onemogočeno. Posledica tega je deformacija penisa v erekciji. Pojavi se lahko ukrivljenost penisa, prikrajšava, indentacija oz. ožanje predela penisa v obliki peščene ure. Lahko se pojavi erektilna disfunkcija. Etiologija (razlog za razvoj bolezni) še ni poznana, obstaja pa uspešno zdravljenje, ki ga lahko ponudimo bolniku.
Poseg Korekcije ukrivljenosti penisa
Kirurško zdravljenje je indicirano v kronični fazi obolenja (ko je bolečina v erekciji odsotna in ukrivljenost spolovila stabilna vsaj 6 mesecev). Namen in cilj kirurškega zdravljenja so izravnava spolovila, ohranitev dolžine spolovila in vzpostavitev ustrezne trdnosti, ki omogoča zadovoljiv penetrativni spolni odnos. Potencialno tveganje kirurškega zdravljenja so prikrajšava penisa (odvisno od izbora kirurške tehnike), erektilna disfunkcija (večje tveganje pri korekciji z všitjem vsadka), sprememba senzorike glansa penisa (posledica mobilizacije živčno-žilnega snopa) in tipna brazgotina oz. šivni material pod kožo. Če poseg opravi usposobljen kirurg, so tveganja minimalna.
Med kirurškimi posegi, ki jih uporabljamo za korekcijo penilne kurvature, ločimo posege, ki penis krajšajo in posege, ki ga daljšajo.
Kirurško zdravljenje, ki penis krajša in ne vpliva na erektilno funkcijo, izvajamo na daljši strani penilnega telesa. Kirurškega zdravljenja se poslužujemo, ko je deformiteta močno izražena in ko je spolni odnos pomembno otežen ali celo onemogočen. Izbor načina kirurškega zdravljenja je odvisen od dolžine prizadetega spolovila, stopnje ukrivljenosti, funkcije in bolnikovih pričakovanj. Izrednega pomena je tudi ocena psihološkega bremena.
Kirurško zdravljenje, ki penis daljša, izvajamo na krajši strani penilnega telesa. Vključuje incizijo ali izrezanje peyronijevega plaka (v primeru peyronijeve bolezni) ter všitje vsadka (grafta) v nastali defekt penilnega telesa (avtologni graft, allograft, xenograft, sintetični graft). To metodo izberemo, ko je pomembna ohranitev dolžine penisa oz. prikrajšava penisa ni dopustna ter za korekcijo napredovalih, kompleksnih deformacij.
Tveganje poslabšanja erektilne funkcije se pojavi pri 15 % do 25 % operiranih bolnikov. Svtujemo, da se v prmeru bolezni naročite na neobvezujoči posvet, kjer vam bomo natančneje razložili vse možne rešitve, cel postopek zdravljenja in ocenili, kakšne rezultate lahko pričakujete.
.svg){kind=small}
.svg)
.svg)
